shade of blue

I was bruised and battered and I couldnt tell what I felt
I was unrecognizable to myself
I saw my reflection in a window I didnt know my own face
Oh brother are you gonna leave me wastin´away
On the streets of Philadelphia

I walked the avenue till my legs felt like stone
I heard the voices of friends vanished and gone
At night I could hear the blood in my veins
Black and whispering as the rain
On the streets of Philadelphia

Aint no angel gonna greet me
Its just you and I my friend
My clothes dont fit me no more
I walked a thousand miles
Just to slip the skin

The night has fallen, I'm lyin' awake
I can feel myself fading away
So receive me brother with your faithless kiss
Or will we leave each other alone like this

On the streets of Philadelphia

...

ANTM Cycle 10

Pa smo dočakali...10 sezono America's Next Top Model.

Glede na to, da gre za jubilejno sezono, sem pričakovala nekaj več. Žal se razen dejstva, da se snemanje znova vrača v New York, ni veliko spremenilo. Žirija s Tyro v ospredju ostaja nespremenjena, crib je še vedno super luxurious, bejbe pa tudi niso nič posebnega. Skoraj bolj me je navdušil začetek devete sezone, ki je postregel z okoljevarstveno zeleno tematiko.
Kot sem že omenila, so tudi punce dokaj povprečne. Za razliko od prejšnjih sezon, po prvem delu še nisem našla svoje favoritke. Ko jo bom, bo to gotovo recept za uspeh (dosedanje favoritke: Adrianne - zmagovalka, Eva in Yaya - zmagovalka in drugouvrščena, Naima - zmagovalka, Renee - tretjeuvrščena, Saleisha in Jenah - zmagovalka in tretjeuvrščena). Odločam se med Aimee in Katarzyno, mogoče pa ima potencial tudi goofy Lauren. Vse ostalo je bolj pusto...moram pa priznati, da je v tej sezoni tudi "plussajzerica" Whitney, v nasprotju s svojimi predhodnicami - izvzemši Sarah iz prejšnje sezone, ki je bila za moje pojme res dobra, precej simpatična (čeprav mi je bila še bolj všeč ena, ki je izpadla v predtekmovanju).
Komaj čakam na sredo, ko bo na sporedu nov del (btw sreda je zdaj super dan, ker je zraven ANTM takrat tudi še ena moja reality pregreha - DSDS)...mogoče pa me ustvarjalci presenetijo tokrat.

Is the city I live in...

Ptuj ima 25.000 prebivalcev. Cela (mestna!-če bi se kdaj učili javno upravo, bi se zavedali 3 strani obsegajočega pomena te besede) občina, da ne bo pomote in meri cca 66 kvadratnih kilometrov. Izvzemši 16 kvadratnih metrov moje sobe, lahko zaradi mene vse ostalo jutri potone v vesoljnem potopu. Patriotizem? Tujka. Žal nisem človek, ki na tekmi Drava : Maribor v modrem (saj so modri, ne?) in litrco v roki, ustvarja mehiški val in pred katerim že decembra bežijo lokalne ovce v strahu, da jih bo odrl za kurentijo.
Zaradi zgornjih izjav bi me ptujski veljaki najbrž križali ali privezali na pranger (ja, vem vse o njem, ker smo v teku osnovne šole vsako leto najmanj enkrat poslušali pridige (m)učitejic o tej "zgodovinsko nenadkriljivo pomembni" znamenitosti mesta...ja, eni od tisočih, ki so jih za sabo pustili hedonistični rimljanski vojskovodje, katerih ostaline, za katere jim je bilo takrat bolj ali manj ravno, se danes po božje častijo...upam da se bo kdo čez 1000 let spomnil tudi mojega sekreta?!). Ampak tako je moje mnenje...zakaj? Preprosto...ker za mene Ptuj ni mesto, ampak VAS (pa ne samo za mene, I got you Andre - portugalski kolega, ki je zadnjič pripomnil "nice village you've got"). Edino mesto, ki se lahko uporabi za sinonim, je Dogodek v mestu Gogi. Približno tako tudi zgleda življenje pri nas. Vsi čakamo... Enotirnost ljudi tukaj je zastrašujoča. Kakšenkoli odmik v smeri rasne ali (sub)kulturne diverznosti (če se na Ptuju recimo pojavi afroameričan, bo z njim najbrž opravljen intervju na lokalnem radiu) že predstavlja skrajni primer deviantnega ravnanja, ki se sankcionira z orwellovskimi pogledi, ki čakajo na najmanjši kiks, kateremu sledi neogibno družbeno izobčenje. Po drugi strani, pa se mesto in njega prebivalci hrani z bolj ali manj resničnimi dejstvi o t.i. žlahtnih meščanih. Kdo koga vara, kdo se pretepa, kdo ima finančne ali zdravstvene težave...rumeni tisk je razvit na nivoju hollywoodskih paparazzov. Ozračje, ki je mnogo hujše od newyorškega smoga. Vsaj jaz bi naš svež, zgolj po gnojnici ljudi zaudarjajoč zrak, takoj zamenjala zanj.
Pa ne mislim da smo kaj posebnega...najbrž gre za globalni pojav v krajih z manj kot 50.000 prebivalcev. Škoda, da moram biti ravno jaz del enega od teh.
Odločitev, da bom med študijem živela doma, uradno proglašam za najslabšo odločitev svojega življenja.

reality check

Že drugo jutro zaporedoma ob sedmih zjutraj hodim čez stari most, mimo Glavnega trga, po Gosposki, Tyrševi in na koncu Mladinski. Za nekoga, katerega edina preokupacija ob tej uri je navadno dejstvo, da mora čez najkasneje 20min od doma, je to vsekakor svojevrstno doživetje. Nenazadnje je že skoraj dve leti od takrat, ko sem nazadnje prečkala Maribor pred sončnim vzhodom.
Nič se ni bistveno spremenilo. S tem mislim, da je na mostu še vedno hudičevo mrzlo, da se moram na pločniku umikati dostavnim avtomobilom, da je pred delavsko hranilnico že vrsta priletnih gospodov in gospa (kdaj sploh odpirajo?!) in da so v obsegu treh ulic zbrani vsi čudaki tega mesta. In ni jih malo.
Danes mi v mp3-ju in posledično v glavi šumi Xavier, katerega edina naloga je preganjati sence. Če se jim prepustiš, se tvoj utrip zlije s tistim, ki vsako jutro bije v enakem taktu, taktu korakov tisočih senc. In takrat je konec. Ampak ne še danes.

"fejsbuk"

Ker je moja bloggerska fever ravno v zagonu, sem se odločila, da prispevam še tole...

Začelo se je na dveh koncih sveta...prvi je bil mail s Švedske z vsebino nekaj v smislu "Chris has invited you to join Facebook..." ok...whatever, vsaj spam mi pošilja, če že ne drugega...nato je sledil bežen pogovor na faxu "zadnjič sem gledala Urškine fotke na Facebooku"-Urška je namreč naša bivša sošolka, ki trenutno preživlja time of her life na izmenjavi na Nizozemskem. No, pa se odpravim pogledat to čudo.
Na prvi pogled dokaj nezanimiva stran s standardnimi zahtevami (username-ki je v tem primeru, za razliko od ostalih strani, celo pravo ime in priimek, password...). Opravim formalnosti in dobim svoj profilček. Kaj pa zdaj?! Po tem ko uspešno lociram Urško in jo dodam med prijatelje, poiščem stran od faxa in začnem (priznam, malo iz obupa) dodajati "prijatelje", se pravi tiste sošolce, s katerimi sem v štirih letih spregovorila več kot dva vljudnostna stavka. In zadeva je stekla. V nekaj tednih mi je uspelo nabrati 60 prijateljev (nekaterih med nimi ne poznam niti z neta, kaj šele osebno...ampak ok, naj jim bo:P), z njimi pa so se začela kopičiti tudi razna vabila. Tako sem v par dneh ugotovila da sem nadpovprečno inteligentna, svetovna b***h, alkoholik brez primere, tigrica v postelji in vampir pete stopnje (?!). Prav tako se je komunikacija z mojimi so called prijatelji spremenila v metanje ovc v glavo (tisti, ki še nimate facebooka, ne veste, kaj zamujate), pošiljanje šampanjca in drugih pijač, igranje vampirjev ter pošiljanje metraže spam sporočil...Marx the traveling communist bi namreč rad prepotoval svet in pri tem se je ustavil tudi na mojem Fun Wall-u (Super Wall-u, Advanced Wall-u...whichever). Sodu so dno izbile aplikacije v stilu "Flirtable, Hot or Not, Who's your ideal lover" etc. Razloga mi najbrž ni potrebno pojasnjevati.
Po kakšnem mesecu moja facebook manija tako počasi pojenja. Razen bežnih stikov z bivšimi sošolci, zreduciranih na nivo komunikacije jamskega človeka, sem odnesla bore malo, kljub vsemu pa še vedno vsaj petkrat na dan pogledam svoj profil...kdo ve, mogoče pa se vseeno najde kdo, ki mi bo namesto snežne kepe poslal sporočilo.

Prva...

Na cosmotu sem dala statement da bom postavila blog...no, here it is.
Lažje je oblikovati stran, če je že nekaj napisano....tista prazna črnina me živcira. Ne vem sicer, koliko bralcev bo ta blog deležen (upam da se bo kakšen radovednež nalepil na link pod mojimi posti na forumih, kjer sodelujem), ampak za vse, ki bodo začeli from scratch, najprej nekaj osnovnih:

* Ko ne brskam po netu ali delam ostalih stvari, ki preokupirajo moje življenje, študiram...pravo...četrti letnik. Ni boljšega. Mislim, da ni ničesar, kar bi si bolj želela, razen seveda biti arhitektka ali balerina...ampak jaz sem realna in se znam sprijazniti s pomanjkanjem možnosti, zato sem, v nasprotju z večino sošolcev, popolnoma zadovoljna tukaj, kjer sem.
* Šport...fitness...zelo pomembna stvar v mojem življenju. Ko me prehlad za kak teden prikrajša treninga, težarim vsem okoli sebe. Mislim da mi gre dobro...za bejbo.
* Prijatelji...trenutno sem v obdobju tranzicije...več o tem v kakšni od naslednjih objav. Nasploh nisem človek, ki bi imel veliko prijateljev. Imam ogromno znancev, sprehod po centru mesta pomeni, da moram vsaj 20x pozdraviti...to je ok...ampak prijatelji...tu je bolj ali manj sušno. Maybe it's me?!

* Risanje...zadnje čase sicer bolj malo (kot izgovor vedno pridejo prav šolske obveznosti), ampak če je stvar, ki bi jo res želela obvladati v nulo...
* Umetnost...če bodo na tv-ju kdaj poročali da so ukradli pol Louvra s poudarkom na romantiki in realizmu...that's me...fanatik.
* Balet...ob tej točki se mi vedno opazno poslabša razpoloženje. V nasprotju z ostalimi shizofrenimi željami, sem bila tej še najbližje. Zakaj nisem vztrajala? Koleno oziroma zdravje nasploh, pomanjkanje motivacije...vedno mi bo žal.
* Ne jem mesa...oziroma ga jem zelo malo. Ampak brez podlage v raznih živaloljubskih nagnjenjih-človek je pač omnivorous. Meso mi ni okusno, ni drugega.

That's it...mojih 22 let se da očitno povzeti v sedmih točkah. Naah, saj je več kot to...mora biti.